Fototomaž

Danes sva šla pa z Domnom kar sama. Moram odkrito povedat, da je moja kondicija totalno v ku... in tokrat sem spoznal, da bo treba kaj več nase dat, drugače se te zgodbe, ko te 50 plus prehitevajo kot za šalo, ne bodo končale. Pa saj ni treba, da se končajo, da bi bil vsaj malo manj vijolčen tja v ksiht, pa bo to že kar velik napredek. No, ni pa vse samo v kondiciji, tudi moja trma, je tokrat dala končni rezultat. Na vrhu pa naju je pričakal čudovit sonček in truma ljudi. No to je pa druga stvar, saj se je tole pohodništvo tako prijelo oziroma je postalo kar in, rezultat tega in-a pa je, da se človek vse od vrha pa do avta ne more niti olajšati, saj iz vsake smreke, vogala, še bolj skritega kanala, skoči nekdo ven. Kljub vsemu, izlet je bil super in še ga bova ponovila, sam po moje ne letos;)

Kar solidno jutro, pa še prestavljanje ure, se je z odločitvijo, da se podam na vrh starega Ljubelja, spremenil v čudovito jutro, saj sta se zelo nepričakovano, javila tudi oba otroka in to z odločnim "greva s tabo!". Tako smo imeli fajn nedeljski izlet, še bolj zanimivo pa mi je bilo Domnovo vprašanje med potjo in sicer kaj mislim, da si mislijo mimoidoči, ali sem vdovec ali srečno ločen. Kar zanimivo postane, ko te sine presvetli s takimi izjavami. Seveda smo šli sami, ker nekdo pa mora pripraviti pravo nedeljsko kosilo in za to pri nas poskrbi žena Mateja, ki pa tudi ni zaprisežena ljubiteljica brega, od daleč še, ko pa je treba po njem do vrha, ne pokaže kakšne hude navdušenosti. Skratka, fajn je bilo, tudi kosilo je bilo čudovito in nedelja se bo počasi prevesila v ponedeljek, čist prehitro gre tole.