Fototomaž

Zjutraj zgodaj ostanem in ker je bilo jutro res lepo in jutranje sonce je že lepo božalo vrhove, sem se odločil, da namesto sedenju za računalnikom, to nadomestim s krajšim sprehodom. V glavo mi je padel stari Ljubelj, sej sem tja gor lazil predvsem v snegu in bil je čas, da ga obiščem še v zelenju. Začetek poti me je pošteno presenetil, saj je spodnji del poti res v obupnem stanju, s tem, da jo je vmes zasul še plaz in res ozka potka omogoča prehod mimo. Od poštenega kupa materiala naprej, pa je pot sorazmerno dobra. Ker smo v tokratni ujmi v Bosni pošteno stopili skupaj in radodarno prispevali, upam, da bomo tako poskrbeli tudi za domače ljudi in poti, ki so zelo dobro obiskane, pa ne samo iz strani Gorencev, saj po govorici sodeč, prihajajo v ta konec tudi iz precej bolj oddaljenih krajev in žalostno je, da se na tem delu zelo malo premakne naprej. Res je, da narava naredi svoje in se ji težko zoperstavimo, pa kljub temu, se mi zdi, da se zadeve dajo lahko hitreje in lepše uredit,...

Tudi letos so nam naši otroci pokazali, kaj se naučijo čez leto, ko starši vneto plačujemo in želimo, da otroku nebi kaj manjkalo. No ja, nam marsikaj ni bilo dosegljivo, kar je danes našim povsem samoumevno, da to mora biti oz. brez tega ne gre. Ja no, Maša se je odločila, da letos zaključuje s plesanjem in se bo naslednje leto raje pridružila bratcu in sicer pri plavanju. Zakaj taka odločitev? Ja, tudi Maša raste in opazi marsikatero stvar, ki je včasih ni in to je glavni razlog za prekinitev, nezadovoljstvo in ko začnejo na nekaj hoditi pod prisilo to ni več veselje in potem je res bolje zadevo prekiniti.