Fototomaž

Zjutraj vstanem ker precej zgodaj in ko človek opravi vse svoje običajne rituale, začne študirat, kaj bi počel, oziroma kam bi se dal. No, ker imam stari Ljubelj precej blizu, je seveda ideja padla, volja tudi, še pogledam, če je fotoaparat napolnjen in gasa. Zopet sem bil na parkirišču sam in poln samega sebe in namišljene kondicije, se podam kot gorska koza proti vrhu. Nekje na sredini poti, me prehiti vsaj 25 let starejši možakar, brez vsake sape, da ne govorim, da sem seveda ob srečanju močno zajel sapo in se delal povsem neutrujenega. Seveda tega ne moreš skriti, saj je moja viola barva obraza itak vse povedala. No, ko sem končno pobral svoje ego iz tal, sem krenil naprej. Nekaj ovinkov in bil sem na vrhu. Moram povedat, da me je vse skozi spremljalo jasno jutro in prvi sončni žarki so že lizali, kar dobro utrjeno sankaško progo. Na vrhu čudovito vreme, celo 1 stopinja plusa. a na meji piha kot sam hudič. Kljub temu, da sem pozabil s seboj vzeti denarnico, niti nisem čutil grozn...