Stari Ljubelj
Vreme katastrofalno, ampak za dušo, za dušo pa fantastično. Ko sem končno spravil svojo leno rit iz toplega stanovanja in se počasi bližal Ljubelju, sem takoj opazil, da vreme ne bo ravno za vikat. Po prvih petih minutah sem mislil, da bom izdihnil, totalna polomija, nato pa mi je nekako zalaufalo in uspelo mi je doseči vrh starega Ljubelja. Ves čas me je spremljala megla, da bi jo lahko dobesedno rezal, malo pod vrhom pa tudi sneg, ki mi ni ravno pomagal pri hoji. Na vrhu pa megla, da so še ptiči hodili in veter, mrzel veter, ki me je pregnal v dolino. Ampak ljudje, popolna tišina, nikjer žive duše (mislim na ljudi) in idealni način kako peljati možgane na pašo, ko se vrneš vidiš, da namesto utrujenosti začutič polnost življenja! Vse reportaža spodaj poteka v popolni megli!
