Fototomaž

No pa nama je le uspelo. Res je bilo naporno, saj sva jo z Domnom užgala kar po strmi poti, tisti ki so že šli po njej, vedo o čem govorim. Sredi poti me je že malo minevalo potrpljenje oz. trpljenje in sem resnično razmišljal o predčasni vrniti. A ponos je prevladal in seveda spodbuda sina, ki si je pa le želel do koče. Ko prideva na vrh in začneva vlečt ven zasluženo malico in pijačo, so se nama pridružili še ostali člani družine Mali in kaj hitro so minevale ure počitka in smeha. Če bi se zmenili, ne bi takole prišli skupaj. Skratka, mučni pohod uspel, nastalo pa je tudi nekaj fotografij, saj je bilo vreme čudovito za tale podvig!